Cena zemeljskega plina je odvisna od velikosti porabe, profila odjema posameznega odjemalca ter od tipa sklenjene pogodbe, ki opredeljuje model oblikovanja cene. Odjemalci, ki zemeljski plin enakomerno uporabljajo skozi celo leto, praviloma dosegajo boljše cene od sezonskih odjemalcev, ki zemeljski plin uporabljajo pretežno za ogrevanje, zaradi manjšega sezonskega vpliva cen ter boljše izkoriščenosti prenosnih zmogljivosti.
Odjemalcem, katerim se cena plina določa na osnovi naftne formule, se prodajna cena zemeljskega plina spreminja glede na vrednosti vplivnih elementov, ki so vezani na cene nafte in naftnih derivatov na svetovnih trgih ter vrednost ameriškega dolarja. Tovrstne pogodbe zagotavljajo večjo prilagodljivost dobave ter večjo predvidljivost končnih indeksiranih cen.
Cena zemeljskega plina se lahko določa tudi neposredno na podlagi ponudbe in povpraševanja po zemeljskem plinu, kar se odraža na vrednosti plinskih indeksov CEGH, NCG, TTF, ki jih objavljajo evropske plinske borze. Za tovrstne produkte je značilna manjša količinska prilagodljivost dobave ter večja cenovna nihanja zaradi dnevnih sprememb na trgu, na katere imajo dodatni vpliv sezonski dejavniki. Tveganja nihanj cen je mogoče zmanjšati s pravočasnim dogovorom o določitvi fiksne cene v pogodbi, ki temelji na terminskih indikacijah plinskih indeksov in tako se cena plina za dogovorjeno količino ne spreminja.
Za Slovenijo je zaradi bližine borze najpomembnejši indeks, ki ga objavlja avstrijska borza v CEGH.
S kombinacijo različnih načinov določanja cene zemeljskega plina nastanejo t. i. hibridni produkti, ki se z ustreznim usklajevanjem razmerij naftnih in borznih indeksov prilagajajo potrebam posameznih odjemalcev ob upoštevanju značilnosti dinamike njihovega odjema ter odnosa do tveganj, povezanih s spremenljivostjo borznih cen.